Včeraj se je končalo svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji. Finalna tekma je potekala v meni tako ljubem
Riu de Janeiru, na sloviti Maracani, na sedežu katere sem v njeni prejšnji velikosti enkrat za pokušino sedla tudi sama in s šestega nadstropja zrla navzdol na igrišče in si predstavljala, kako majhni morajo izgledati igralci ob tej veličini stadiona, če jih gledaš s takšne spoštljive razdalje.
Naj povem, da sem v teh dneh stavila najprej na Brazilijo in potem še na Argentino, da bo ena izmed njiju postala svetovni prvak! Pa ni! Na ti dve reprezentanci sem stavila kljub temu, da sem poznala kakovost nasprotnih ekip, in da sem vedela, kako kažejo stavnice! Nanju sem stavila zavedajoč se, da bom izgubila priložnost za sicer manjši dobitek (stavili smo med sodelavci v službi), pa vendar sem stavila nanju.
Razlog je en sam. Poznavanje občutka, kaj nogomet pomeni prebivalcem Brazilije in Argentine. V obeh državah sem imela srečo in priliko biti za nekaj dni, v Braziliji v letu 2005 in v Argentini v letu 2010. To, da je nogomet v teh dveh deželah za njune prebivalce kot religija, smo slišali že mnogokrat, ko pa to pri teh ljudeh tudi začutiš, pa veš, da je res.
In prav zato sem stavila nanju, na njihovo vero v nogometne sanje.... In bile so možnosti zanju, ampak na koncu jih je obema odvzela ena reprezentanca - Nemčija!
Ne glede na to, da tokrat ni postala svetovni nogometni prvak ne prva in ne druga, pa obe ostajata v mojih očeh in v mojem spominu svetovni prvakinji v naravnih lepotah in v notranji človeški lepoti njunih prebivalcev.
Vsakomur priporočam, če bo le imel to možnost, da ju kdaj obišče. Jaz bi ju z veseljem ponovno obiskala in upam, da ju tudi bom!
Na Brazilijo in Argentino!
Uživajte v poletju,
Emdi
Riu de Janeiru, na sloviti Maracani, na sedežu katere sem v njeni prejšnji velikosti enkrat za pokušino sedla tudi sama in s šestega nadstropja zrla navzdol na igrišče in si predstavljala, kako majhni morajo izgledati igralci ob tej veličini stadiona, če jih gledaš s takšne spoštljive razdalje.
Naj povem, da sem v teh dneh stavila najprej na Brazilijo in potem še na Argentino, da bo ena izmed njiju postala svetovni prvak! Pa ni! Na ti dve reprezentanci sem stavila kljub temu, da sem poznala kakovost nasprotnih ekip, in da sem vedela, kako kažejo stavnice! Nanju sem stavila zavedajoč se, da bom izgubila priložnost za sicer manjši dobitek (stavili smo med sodelavci v službi), pa vendar sem stavila nanju.
Razlog je en sam. Poznavanje občutka, kaj nogomet pomeni prebivalcem Brazilije in Argentine. V obeh državah sem imela srečo in priliko biti za nekaj dni, v Braziliji v letu 2005 in v Argentini v letu 2010. To, da je nogomet v teh dveh deželah za njune prebivalce kot religija, smo slišali že mnogokrat, ko pa to pri teh ljudeh tudi začutiš, pa veš, da je res.
In prav zato sem stavila nanju, na njihovo vero v nogometne sanje.... In bile so možnosti zanju, ampak na koncu jih je obema odvzela ena reprezentanca - Nemčija!
Ne glede na to, da tokrat ni postala svetovni nogometni prvak ne prva in ne druga, pa obe ostajata v mojih očeh in v mojem spominu svetovni prvakinji v naravnih lepotah in v notranji človeški lepoti njunih prebivalcev.
Vsakomur priporočam, če bo le imel to možnost, da ju kdaj obišče. Jaz bi ju z veseljem ponovno obiskala in upam, da ju tudi bom!
Na Brazilijo in Argentino!
Uživajte v poletju,
Emdi

Ni komentarjev:
Objavite komentar